Pri svojem delu se pogosto srečujem s posamezniki, ki vedo za nepravilnosti v različnih organizacijah, tudi v javnem sektorju. Predvsem, ko gre za javna naročila in velike denarje. Pogosto o zadevah pripovedujejo, vendar se ne odločijo, da bi podali uradno prijavo ali dali natančnejše podatke. Takšen človek se boji, da se bo razvedelo, da je bil on tisti, ki je podal prijavo in da bo postal predmet maščevanja. Slišal sem že vsakršne strahove – od strahu pred izgubo službe, do strahu za življenje ali varnost družine.

Vedno sem bil frustriran, ker takšnim ljudem nisem mogel ponuditi ničesar, razen moje obljube, da bom varoval njihovo identiteto. Največkrat tudi ta obljuba ni pomagala. »Zelo malo nas ve za to stvar in vedeli bodo, da sem vam jaz povedal, ker sem v službi že bil kritičen do tega,« je zelo pogost odgovor, ki ga boste slišali.
Ko sem še delal na Komisiji za preprečevanje korupcije, smo stopili v stik s posameznikom (uporabljal bom moški spol, čeprav je ta oseba prav lahko bila tudi ženska – prijaviteljeva identiteta je še danes zaščitena), ki je imel podatke, da tožilec iz Murske Sobote Robert Stojko zahteva podkupnino v eni od kazenskih zadev. Prijavitelj se je bal, kaj bo, če se bo razvedelo, da je bil on? Kaj bo, če se mu bodo vplivni posamezniki ali institucije maščevali? Potrebnih je bilo veliko srečanj in veliko zagotovil, da bomo njegovo identiteto zares zaščitili, ko se je naposled le odločil za sodelovanje. Takrat smo vključili policijo, ki je izvedla operativno kombinacijo in tožilca aretirala v gostinskem lokalu v trenutku, ko je prejemal podkupnino.
Šokiralo me je tisto, kar se je sledilo. Nekaj medijev je prav tekmovalo v ugibanju, kdo je bil tisti, ki je »izdal« tožilca. Dokler nismo kot KPK zagrozili z denarno kaznijo (ZIntPK to omogoča) zaradi poskusa razkrivanja identitete prijavitelja, se to ni nehalo. Na koncu je bil tožilec obsojen na zaporno kazen, identiteta prijavitelja pa je še danes znana samo nekaj posameznikom. Lahko bi rekel, da je to zgodba o uspehu.
V Sloveniji še danes nimamo sistemske možnosti ponuditi ustrezne spodbude vsaj tistim prijaviteljem, ki se bojijo izgube službe ali izgube posla, ker bodo sodelovali s pristojnimi organi. Pa so rešitve dokaj preproste.
V mislih imam aktualni primer iz ZDA. Dve medicinski sestri verige zasebnih terapevtskih centrov Life Care Centers of America (LCCA) sta vladi ZDA razkrili, da so v LCCA več let izdajali lažne zahtevke za plačilo terapij javni blagajni Medicare. Prijaviteljici sta razkrili, da si je LCCA v letih od 2006 do 2013 »sistemsko prizadeval povečevati račune za Medicare«. Povedano preprosto – LCCA je paciente vključeval v terapije, ki jih niso potrebovali in podaljševal čas terapij, ko te niso bile več potrebne. Stekla je preiskava in LCCA se je na koncu poravnal z ameriškim pravosodnim ministrstvom v okviru tožbe, v kateri sta na podlagi qui tam bili udeleženi tudi obe medicinski sestri. LCCA so v okviru te poravnave plačali 145 milijonov ameriških dolarjev. Obe medicinski sestri sta prejeli nagrado kot prijaviteljici v višini 29 milijonov ameriških dolarjev. Sklepam, da ju danes ne skrbi za eksistenco.
Če so takole goljufali Medicare, je res nemogoče, da pri nas goljufajo Zavod za zdravstveno zavarovanje? Glede na vse postopke zaradi korupcije v zdravstvu, seveda ni prostora za naivnost. Kaj pa spodbude prijaviteljem?
Sporočilo ameriškega MoD v tej zadevi najdete na tej povezavi.